Pogovor o koreninah Slovencev

posted in: Uncategorized | 0

V petek, 13. avgusta, smo člani društva Tun’ški glas na Jeršinovi domačiji v Tunjicah organizirali pogovorni večer z naslovom Pogovor o koreninah Slovencev. K pogovoru smo povabili upokojeno profesorico angleščine, publicistko in raziskovalko ljudske kulture Dušico Kunaver, kulturno antropologinjo, praktika barvne terapije in trenerko nevrolingvističnega programiranja Branko Urbanija ter ljubiteljskega raziskovalca izvorne zgodovine Slovencev Simona Prosena. Na dogodku, ki se ga je udeležilo veliko poslušalcev, se je govorilo o zgodovini Slovencev. Gostje so svoja raziskovanja podprli z dejstvi, ki pa se na določeni točki razlikujejo od uradne zgodovine.

Vsakogar od nas, Slovencev, zanima naša preteklost, ali zgodovina posameznika ali pa naše skupne države in naroda. Zanimanje za tovrstno temo se je pokazalo tudi na dogodku, ki se ga je udeležilo veliko slušateljev od blizu in daleč. Iskanje lastnih korenin ali korenin naroda je nekaj običajnega, samoumevnega in ni nekaj prepovedanega oziroma nekaj, kar bi ogrožalo druge narode. Pomembno je, da poznaš svoje korenine in svojo zgodovino, da veš, kdo si in komu pripadaš. Za vsak narod je pomembno poznavanje lastne identitete, pomembno je, da se je ljudje zavedajo, da se lahko postavijo ob bok drugim narodom, da se ne utopijo med množico ljudi, ki ne vedo, kdo so in kakšna je bila njihova preteklost, in ki ne vedo, kaj si želijo biti v prihodnosti.

Ob preučevanju naših pesnikov, umetnikov, jezikoslovcev in drugih raziskovalcev naših korenin, katerih so se dotaknili naši gostje, je razvidno, da za pozno naselitev Slovencev ni dokazov, za slovensko prvobitnost v srednji in južni Evropi pa jih je kolikor hočete. Najtrdnejši in najstarejši so jezikovni podatki v zemljepisnih imenih, ki izvirajo pri staroselcih in ki so v srednji Evropi časovno pogojena z otoplitvijo po zadnji ledeni dobi. Imena, ki so razumljiva v slovenskem jeziku, istočasno opisujejo stvarne značilnosti poimenovanega objekta. To je nedvoumen dokaz. Slovenščina je pravi jezikovni muzej, saj so se prav v njej najbolje ohranile arhaične značilnosti indoevropskega prajezika. Svojevrstna potrditev je tudi ujemanje slovenščine s starimi indijskimi jeziki (sanskrt, dravidski jeziki), s slovenskimi koreninami in jezikoslovnim delom naših davnih prednikov, ki so že od kamene dobe naprej živeli na sedanjem slovenskem in širšem evropskem ozemlju.

V pogovoru so nam gostje odstirali tudi že skoraj pozabljene šege in navade iz preteklosti našega naroda, med katere spadajo tudi pesmi – poezija, zgodbe – pripovedna književnost, zgodovinski dogodki in še marsikaj, kar je vezano na pozabljeni svet starodavne tradicije Slovencev in na zgodovinski razvoj samega naroda. Kot narod smo na to lahko zelo ponosni, saj je bilo na našem prostoru najdenih veliko predmetov, ki veljajo za najstarejše najdene predmete, in sicer: koščena piščal, ki velja za najstarejše najdeno glasbilo na svetu, najstarejše kolo, najstarejša šivanka … Izvedeli smo še za mnogo zanimivosti iz naše davne preteklosti, na katere smo lahko ponosni. Nekaj so jih gostje opisali tudi za naše glasilo Tunški glas.

Beseda je med predavatelji lepo tekla, gostje so se dobro usklajevali in dopolnjevali. Za kulturni program so poskrbeli domači glasbeniki: Vokalna skupina COPZ župnije Tunjice pod vodstvom Marjete Čimžar je zapela dve pesmi – Po Koroškem po Kranjskem in Prav lepo je res na deželi, Miha Čimžar, Kuharjev, je na frajtonarico zaigral Tri planike in Kaj mi nuca planinca, Nuša Vrhovnik, Cerjeva, pa je iz citer privabila nežne zvoke in zaigrala venček pesmi z naslovom Slovensko dekle.

Poslušalci smo vsem nastopajočim in gostom pogovornega večera z veseljem prisluhnili. Preživeli smo čudovit in sproščen večer, poln topline in ponosa na našo slovensko besedo, kulturo in zgodovino. Če bomo poznali in imeli radi svoje domače vrednote, bomo spoštovali tudi sosedove. Zahvaljujem se vsem gostom pogovornega in kulturnega programa za prijetno doživet večer. Še prav posebej pa se zahvaljujem Slavcu Petku in Ani Novak, Jeršinovima, za prostor, na katerem je potekal pogovor in je sovpadal s temo dogodka.

Besedilo in fotografije: Milena Erbežnik Klanšek