Zahvaljujem se Mileni Erbežnik Klanšek, da me je povabila na druženje z Društvom Tun'ški
glas. Pred projekcijo filma Zgodba Save sem vodila pogovor o naravi. V zadnjih letih, recimo
vsaj 20 let, se vedno bolj zavedam, kaj nam daje narava. Zase lahko povem, da z njo nisem
bila vedno tako povezana, kot sem sedaj. Ko sem bila mlada, mi je bilo »malo mimo«, da bi
imela vrt, pa sem ga morala urejati, ker sem ga dobila skupaj s stanovanjem. Vsaka stvar mine
in tudi moje nezanimanje za naravo in vrt, hrano in gozdove, vode in zrak je minilo. Dolgo so
mi govorili, da je človek vsemogočen in da lahko obvladuje naravo. Pa sem poslušala modre
ljudi, na primer mojo mami, ki je pravila, da to pa ne bo držalo. Vedela je, da narava človeku
vrne, kar počne nenaravnega.
Narava, tako kot Vesolje, stremi k harmoniji. Vsakdo, ki več let opazuje naravo, vidi, da je
recimo eno leto obilje sadja, nato pa se naslednje leto zgodi, da na drevesih ne zraste nič.
Dobimo »leto miši«, pa se razmnožijo plenilci … in tako gre iz leta v leto. Poleti je vroče,
pozimi je mraz. Še iz mojih otroških let vem, da je bilo pozimi na Gorenjskem dva, tri tedne
zelo mraz, in poleti, do približno sredine avgusta, vroče, nato pa se je počasi narava
pripravljala na jesen. Zato tudi sedaj čutim, da ima Narava vedno prav. Ona zna sebe najbolje
urediti. In na ta način ureja tudi človeka, ki mu da vedeti, da je ona tista, katere del je. Vedno
več ljudi se vedno bolj zaveda te vsemogočnosti narave in spoznava, kako majhni smo, ko
narava pokaže svojo voljo. Človek je bil in je še vedno le del narave, živo bitje, ki dobi v
naravi vse, če le hoče to dojeti. Ima hrano, bivanje, toploto, mraz, vodo, mir in spokojnost in
spoštovanje v sobivanju z vsemi, tudi najmanjšimi delčki, ki jih premore narava.
Zavedam se tudi tega, da so kamni, skale, podrta drevesa, ožgani travniki, zapuščene njive in
domovanja del nas vseh, del naše zgodovine in naše domovine. To niso le mrtvi predmeti, to
so naša dediščina, preko katere se nam odpirajo nove možnosti, skozi nova vrata življenja za
vse nas. Zato povežimo svoje bitje srca z utripanjem Zemlje in zemlje. Tukaj smo doma, to je
naš edini planet in naš edini dom, ki ga kot človeštvo premoremo. Nikamor ne bomo mogli
oditi ali se skriti, če si odžagamo vejo, na kateri sedimo, zeleno, živo vejo. Ohranimo to zeleno
za sebe in za bodoče rodove, da bodo tudi oni imeli svoj dom.
Napisala: Mag. Mimi Zajc
Fotografije: Milena Erbežnik Klanšek