Letošnja številka Tunškega glasu je prav posebna. Pa ne zaradi vsebine, ki jo prinaša, takšna je namreč prav vsaka številka, ki izide. Letošnja je posebna zato, ker je trideseta po vrsti. To pa ne bi bila, če ne bi vsa ta leta čas, trud in zanos v vsakoletni izid glasila vlagali tako člani uredniškega odbora kot vsi, ki na kakršen koli način pomagate in soustvarjate naše krajevno glasilo. Pri soustvarjanju glasila pa sodeluje prav vsakdo, ki kakorkoli prispeva k njegovemu izidu, najsi bo to s prispevki, s sponzorskimi sredstvi, s pobudami in idejami, z oblikovanjem in tiskom, raznosom glasila, s soudeležbo na raznovrstnih dogodkih, opisanih v glasilu, ne nazadnje pa tudi z branjem in širjenjem tople besede o prebranem. Prav vsakdo, ki diha z glasilom in ga vsako leto tudi prelista, kaj tudi prebere ter pospravi na sebi ljubo mesto, spoštuje delo vseh preteklih ustvarjalcev in spodbuja delo vseh prihodnjih, ki bodo glasilo ustvarjali še naprej. Prav vsakdo, ki se najde v objavljeni zgodbi in začuti bližino prebranih misli, je del njegove tridesetletne zgodovine.
Z namenom počastiti delo vseh, ki so v preteklih letih sodelovali pri njegovem izhajanju, in spodbuditi krajane, da s pisano besedo še naprej soustvarjajo glasilo ter mu zagotovijo svetlo prihodnost, je bil v soboto, 7. decembra, organiziran kulturni večer, kjer so se zbrani spomnili njegovega začetka. Uvodoma jih je nagovorila odgovorna urednica Milena Erbežnik Klanšek in spomnila na začetek, ko je bila leta 1995 izdana knjiga Tunjice avtorja Toneta Palčiča, idejni pobudnik zanjo kot tudi za prvo številko glasila, izdano konec istega leta, pa je bil domačin, vaški kronist Ivan Nograšek. Poudarila je, kako pomembno je poznavanje zgodovine kraja in ohranjanje modrosti, védenja in znanja, ki bo zapisano ostalo večno, kot je v svojem govoru nato poudaril tudi kamniški župan Matej Slapar. Slednji je izpostavil, da je sodobna tehnologija res da del našega vsakdana, vendar se podatki in informacije na telefonih hitro izgubijo, natisnjena beseda pa bo ostala za vedno.
Kulturni večer, ki ga je s spretno besedo in razigranimi nasmehi skrbno povezovala Barbara Božič, so obogatili povabljeni gostje Ivan Nograšek, Jože Ramuta in Darinka Slanovec. Prav vsak od njih se je v svojih besedah dotaknil Tunjic, njihovih prebivalcev in ne nazadnje glasila, ki je že vrsto let del njihovega življenja. Ivan Nograšek, idejni tvorec glasila, je navzoče popeljal nazaj v začetek izhajanja glasila, ko sta s Tonetom Palčičem neutrudno raziskovala in zapisovala zgodovino Tunjic. Spomini pa niso segali le na njegovo tridesetletno aktivno sodelovanje, za kar je ob koncu večera iz rok odgovorne urednice Milene Erbežnik Klanšek prejel tudi posebno priznanje, temveč so spomini obudili tudi eno izmed mnogih zgodb, ki jih ve povedati o Tunjičanih in njihovih prednikih – o nastanku imena Kurja dolina. Verjetno ni domačina, ki ne bi vedel, kje je ta dolina, kljub temu pa marsikdo ne pozna zgodbe o nastanku njenega imena, nasmeji pa vsakogar, ki jo sliši. Izjema niso bili niti otroci šolskega pevskega zborčka Škrjančki, ki so na dogodku pod taktirko učiteljice Jane Trebušak sodelovali s pesmimi Otroci sveta, Rastemo in Za Slovenijo živim. Ne bi mogli izbrati boljših pesmi – prijateljstvo nas povezuje, z izkušnjami v življenju rastemo in kjerkoli smo, vemo, komu pripadamo. Družini. Skupnosti. Narodu. Vse to je del Tunjic – del našega glasila.
Jože Ramuta to potrjuje. Je Kamničan, ki je v Tunjicah vrsto let poučeval mlade nadobudneže in z njimi rastel kot učitelj in kot človek, ki bo s Tunjičani povezan za vedno – postal je naš. Tunjice so ga vzele za svojega. Prigode iz njegovega učiteljevanja so popestrile večer, marsikomu pa zagotovo ponudile v razmislek, kako pomembno je med mladimi ohraniti naš narečni govor in domača hišna imena.
Pesnica Darinka Slanovec ne živi v Tunjicah, je pa del Tunjic od samega začetka, saj njene družinske korenine segajo na Grlušekovo domačijo, kamor se je rada vračala kot otrok s svojimi starši in se vrača tudi danes. Obujala je prijetne spomine na domače in Tunjice, ki so vseskozi povezane z njo in se neprestano vračajo nazaj v njeno življenje. Prebrala je svojo prvo pesem, ki jo je napisala, Mojo pesem, in predstavila pomen haikujev, japonske pesniške oblike, ki obsega le sedemnajst zlogov.
Pesem se je nadaljevala tudi po pogovoru z gosti. Nastopili so namreč mladi tunjiški glasbeniki, ki so se na igrišču pod tunjiško šolo predstavili že poleti. Dvanajstletni Andraž Jeglič je na klavirsko harmoniko zaigral Avsenikovo skladbo Ostanimo prijatelji, štirinajstletna Ela Vrhovnik je ob igranju na kitaro zapela slovensko popevko Zlata ladjica, šestnajstletna Zala Bastič in sedemnajstletna Iza Podjed pa sta skupaj, ob Izini spremljavi s kitaro, zapeli pesem Za Božič kot otrok Eve Boto.
Dogodek se je zaključil z razstavo vseh devetindvajsetih že izdanih številk glasila Tunški glas, knjig Tunjice in Baročna lepotica na Bukovem griču ter manjšo pogostitvijo, ki so jo pripravile tunjiške gospodinje Ani Gerbec, Ančka Uršič, Marina Koželj, Petra in Ela Vrhovnik, Milena Erbežnik Klanšek, Sabina Vrhovec ter Iza in Beti Klanšek. Omeniti je treba še Marijo Šmidovnik, ki je s cvetjem iz krep papirja lično okrasila prireditveni prostor, ter Bernardo Vinšek, ki se je odgovorni urednici Mileni Erbežnik Klanšek za ves vložen čas in trud zahvalila s prekrasnim ročno izdelanim okrasnim venčkom.
Barbara Klanšek