V Tunjicah smo zopet lahko poslušali zanimivo predavanje, ki ga je organiziralo Društvo Tun’ški glas. Tokrat nam je mlad zgodovinar dr. Jan Bernot pripravil izčrpno predavanje o tem, kako se je poimenovanje kranjski kot oznaka jezikovne in etnične pripadnosti prebivalstva v 19. stoletju zlagoma umikalo oznaki slovenski. Za vmesno popestritev nam je Kristina Šegel, profesorica razrednega pouka, predstavila staro slovensko obredno glasbilo kabrco in zaigrala nanjo. Znano je, da so jo uporabljali predvsem na območju Posočja.
Predavanje je potekalo v petek, 22. listopada (novembra), v Osnovni šoli Frana Albrehta, PŠ Tunjice. Jan Bernot, po izvoru Tunjičan, je pred kratkim končal doktorski študij zgodovine na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V predavanju se je posvetil procesu izginjanja oznake kranjski in uveljavljanja modernega poimenovanja slovenski za narodno pripadnost in jezik. Pojasnil je, kako so ljudje, ki so še sredi 19. stoletja sebe imenovali Kranjce in svoj jezik kranjski, v le nekaj desetletjih postali le še Slovenci.
Za osvetlitev razmer v takratnem času nam je Jan predstavil spomine na otroštvo Janeza Trdine. Ta v njih opisuje, da se je »kranjskega patriotizma /…/ nalezel že doma«. Pove, da so »o Kranjcih in kranjski zemlji /…/ govorili naši kmetje vselej z nekakim ponosom«. Tudi Jakob Alešovec je v spominih na svoje osnovno šolanje v Kamniku zapisal, da je pouk v nižjih razredih potekal »nekoliko po nemški, nekoliko kranjski«. Ker se dandanes na nekdanjem Kranjskem le malokdo še vedno ima za Kranjca, še manj pa je najbrž takšnih, ki bi svoj jezik namesto slovenski imenovali kranjski, se nam to najbrž zdi nenavadno. Vendar pa še pred dobrim stoletjem in pol ni bilo tako.
Slovenska nacionalna ideja se je na začetku 19. stoletja vedno bolj širila in vzporedno z njo oznaka slovenski v današnjem pomenu. Vendar so ljudje na kranjskem podeželju še dolgo po tem uporabljali poimenovanje kranjski tako za oznako svoje deželne pripadnosti kot tudi za oznako jezikovne in etnične skupnosti, ki so ji pripadali. Sčasoma pa se je oznaka kranjski pričela umikati iz uporabe in je v le nekaj desetletjih skoraj povsem izginila. Proces je bil postopen. Pomenski polji obeh pojmov sta se zlagoma začeli zbliževati. Oznaka slovenski je bila poprej v rabi tudi v širšem pomenu. Sčasoma pa je kranjskemu podeželanu, povprečnemu, preprostemu prebivalcu pomenila približno to, kar nam pomeni še danes.
Oznaka kranjski je bila v toku tega procesa mestoma razumljena tudi kot oznaka jezika preprostega prebivalstva: veljalo je, da kranjsko govorijo preprosti ljudje, duhovniki, gospoda in izobraženci pa slovensko. Sčasoma je oznaka kranjski kot oznaka etnične in jezikovne pripadnosti v primerjavi s slovenski vse bolj bledela. Oznaka kranjski iz javne rabe sicer ni izginila. Še vedno je namreč služila kot oznaka deželne pripadnosti. Tudi če ljudje svojega jezika niso več imenovali kranjski, je bil občutek deželne pripadnosti vseskozi močan.
Povedano je dr. Jan Bernot črpal predvsem iz zapisov nekdanjih pričevalcev in zapisovalcev, kot so Andrej Pajk, Janez Trdina, Janez Bleiweis in pater Stanislav Škrabec, ter drugih zapisanih virov.
Kristina Šegel je kot vmesni vložek med predavanjem in vprašanji obiskovalcev prikazala in z milim zvokom zaigrala na starodavno slovensko glasbilo kabrco. Glinena piščal je edinstvene trikotne oblike med okarinami. Nanjo so po zbranih podatkih igrali in jo uporabljali predvsem v obredne namene v soški dolini in njeni okolici vse do druge svetovne vojne. Žal pa o njej do sedaj Slovenci, živeči na drugih območjih Slovenije, nismo vedeli nič. Naši ob Soči živeči Slovenci so morali kabrco zelo skrivati. Bila je namreč glasbilo starovercev, ki so jih stoletja, če ne tisočletja preganjali in pobijali pripadniki drugih verstev, vedno bolj s silo in nasiljem vrivajočih se na naš prostor. Ob zvenečih strunah gosli in kitare smo zapeli tudi nekaj slovenskih pesmi. Obogateni z novim znanjem in vzradoščeni s slovensko pesmijo, smo zaključili prijeten večer.
Kristina Šegel
Foto: Barbara Klanšek