Sneženje in veter sta nas pred odhodom proti Postojni kar precej zadrževala, a smo se kljub temu odločili in se odpeljali od doma. Kasneje se je izkazalo, da smo imeli veliko srečo, saj se je za nami zgodila huda prometna nesreča.

Pred Postojnsko jamo smo  najprej prevzeli vstopnice za ogled živih jaslic in se nato z vlakcem odpeljali v jamo. Svetopisemska zgodba o božjem rojstvu je v Postojnski jami nanizana v najlepših kapniških prostorih. Obiskovalci smo si prizore jaslic lahko ogledali spotoma, ob sproščenem sprehodu skozi postojnsko podzemlje, prisluhnili Caccinijevi Ave Mariji v izvedbi sopranistke Alenke Gotar in pesmi Adeste fideles v izvedbi Julije Kramar. V zadnji in največji dvorani v jami smo pevke Vox Annae zapele slovensko božično Glej, zvezdice božje in preizkusile ter doživele akustičnost jamske dvorane.  Po unikatnih in čudovitih živih jaslicah v jami nas je čakal še uro in pol trajajoči nastop v preddverju Postojnske jame, kjer so nas lahko slišali tuji in domači obiskovalci, ki so čakali na vstop v jamo. Naš nastop je prijetno povezoval Anže Slana.

Zadnja nedelja v letu 2014 nam bo zagotovo ostala v lepem spominu, saj so takšni nastopi zelo redki.

« ‹ 1 of 2 › »

Na koncertu smo izvedle dela tujih (G. P. da Palestrina, R. S.  Willis, J. Rutter) in domačih skladateljev (G. Jereb, M. Tomc, J. Močnik, M. Fabijan, L. Belhar), od renesanse pa vse do današnjih dni. Skladbi It came upon the midnight clear in Christmas lullaby smo zapele ob klavirski spremljavi, za katero je poskrbela profesorica Marija Holcar, skladbo Gašperja Jereba Gaudium magnum pa smo zapele ob spremljavi blagozvočne harfe, na katero je igrala priznana harfistka Sofia Ristic.

Prvi del božičnega koncerta smo zapele v latinskem oziroma angleškem jeziku, zato smo poskrbeli, da so imeli poslušalci v rokah tudi prevode pesmi in tako lažje razumeli naše sporočilo v pesmih.

Kot gostje, so sredi našega koncerta nastopili Višnjanski fantje, vokalna skupina iz Višnje Gore. Zapeli so štiri slovenske božične pesmi in kljub manjši zasedbi, ki jo je zahtevala bolezen, ponovno prišli v Tunjice.

Za sklepni del koncerta, smo pred oltar zopet stopile ženske komornega zbora Vox Annae in zapele še tri slovenske božične pesmi: Nikar ne dremajte, Nocoj je ena lepa noč, Glej, zvezdice božje in vsem dobro znano Hitite kristjani.

Ob koncu koncerta smo skupaj z Višnjanskimi fanti zapele še pesmi Božji nam je rojen Sin in Sveto noč, v priredbi Mirka Cudermana.

Koncert je povezoval Anže Slana, in nas tudi tokrat s skrbno izbrano besedo lepo vodil skozi božične pesmi.

Letos nam je vreme na dan našega koncerta podarilo tudi sneg in nam povzročalo nemalo skrbi glede vožnje v klanec proti tunjiški cerkvi. Kljub vsem prometnim in vremenskim nevšečnostim, je bil obisk našega koncerta presenetljivo dober in po odzivu poslušalcev sodeč, je bil koncert zelo lep.

Za vse nastopajoče je bila v kapelici za župniščem pripravljena zakuska s sladkimi in slanimi dobrotami ter kuhanim vinom, ki smo jih pripravile pevke s pomočjo domačinov.

Tudi to je bilo odlično!

Foto: Matjaž Sedušak

Po uvodnem nagovoru predsednice Društva Tun’ški glas, Milene Erbežnik Klanšek, ki je predavatelja tudi povabila v našo skupnost, je Aleš Pristavec najprej na kratko predstavil, kaj je bioenergija, kako poteka bioenergetsko zdravljenje ter v nadaljevanju namenil več besed sodelovanju med zdravljenjem z bioenergijo in klasično metodo zdravljenja. Na podlagi primerov je izpostavil stres, ki v našem vsakdanjem življenju
največkrat ruši naš imunski sistem. Je namreč najpogostejši vzrok za nastanek raznovrstnih bolezni, zato je pomembno, da se ga naučimo kontrolirati in mu preprečimo, da bi uničeval naše življenje. Skozi izkušnje, ki jih pridobiva med svojim delom s strankami, je Aleš predstavil tri temeljne vzroke, ki povzročajo padec naše življenjske energije in posledično padec imunskega sistema, saj s tem porušijo energetsko ravnovesje v našem telesu:

– stres, ki ga ustvarja pritisk iz okolja ali naš notranji strah;
– energetsko negativno obremenjen bivalni prostor;
– črpanje energije od drugih oseb.

Po končanem predavanju je bioenergetik odgovoril na zastavljena vprašanja, prisotni pa so večer zaključili v prijetnem klepetu ob sladki pogostitvi. Druženje je bilo za vse poučno ter sproščujoče in je minilo v izmenjavanju medsebojnih izkušenj s sorodnimi oblikami alternativnega zdravljenja. Pozitivni odzivi tako udeležencev kot tudi predavatelja so vse spodbudili, da se podoben dogodek še kdaj organizira.

Besedilo in foto: Barbara Klanšek

Po razrezu torte so si obiskovalci v avli podružnične osnovne šole lahko ogledali razstavo starih predmetov, orodja, pohištva in zaprašenih fotografij, ki so prikazovale kraj skozi zgodovino. S pomočjo krajanov, ki so prispevali del predmetov in starih slik, sta razstavo s pomočjo uredniške ekipe Tunškega glasu postavila Bernarda in Frane Vinšek. Obenem so bila predstavljena tudi umetniška dela, ki so jih razstavili domači umetniki, ki v prostem času ustvarjajo unikatne mojstrovine. Vzporedno z razstavo sta potekala tudi prikaza žganjekuhe in stiskanja mošta, na igrišču pod šolo pa so se obiskovalci okrepčali z izvrstnim golažem in se posladkali z okusnim pecivom in kruhom, ki so ga za dogodek spekle vaške žene. V lepem sončnem popoldnevu, ki je zagotovo še dodatno pripomoglo k sproščenemu vzdušju, so potekale animacije za otroke, odrasli pa so se pomerili v nekaterih zabavnih igrah. Vsi prisotni pa so s svojo dobro voljo poskrbeli, da bo dogodek vsem ostal v lepem spominu.

Iz naše fare je bilo v prvo svetovno vojno vpoklicanih 88 fantov in mož. Odšli so na fronto proti Rusom v Galicijo ter na fronto proti Italijanom v hribe ob reki Soči. Vojskovali so se pod avstro-ogrsko zastavo. Vsakemu padlemu vojaku, za katerega so dobili obvestilo, je zvonilo z velikim zvonom, edinim, ki je še ostal v zvoniku.

Pobudo za postavitev spominske plošče ob 100-letnici začetka prve svetovne vojne je dal Matevž Vrhovnik, po domače Žerjavov. Že pred leti si je prizadeval, da bi farani, ki so izgubili življenje v prvi svetovni vojni, vendarle dobili svoj skupni spomenik. Njegovi pobudi je tokrat prisluhnil tunjiški župnik Jožef Razinger, ki je idejo tudi finančno podprl. Na plošči je zapisanih 13 imen padlih v vojni oziroma tistih, ki so za posledicami vojne umrli doma.
Ploščo je izdelal Rafko Rode s Škrjančevega. Člani upravnega odbora Društva Samopomoči so skupaj z ostalimi vaškimi krovci, kleparji, zidarjem ter pleskarjem obnovili »tutnkamro«, ki je tako dobila novo podobo; podprli so jo tudi s finančne plati. Tako se je spominska plošča postavila na obnovljeno »tutnkamro« v okvir, ki ga je z velikim navdušenjem izdelal sam pobudnik.

Zbrane je nagovorila predsednica Društva Tun’ški glas Milena Erbežnik Klanšek in obrazložila, zakaj je do postavitve plošče prišlo šele sedaj. Za kulturno popestritev je z zvoki citer poskrbel Tomaž Plahutnik, s petjem Nataša Ajtnik, navdušili so nas tudi Ženski glasovi komornega zbora Vox Annae in recitatorja Anže Slana ter Barbara Klanšek.

Foto: Matjaž Sedušak

Na letošnjem praznovanju je na GEOSS-u je obenem potekalo odkritje replike knežjega kamna. Letos namreč mineva 600 let od zadnjega ustoličenja koroškega vojvode Ernesta Železnega, ki je kot zadnji vojvoda opravil obred po stari šegi, ki se je odvijal v slovenskem jeziku. Upodobitev knežjega kamna, ki predstavlja demokratični obred s pravico izbire in potrjevanja vladarja ter spomenik slovenskemu jeziku, je umetniško delo akademskega kiparja Zlatka Rudolfa.

Svečano prireditev je pripravilo Društvo Heraldica Slovenica skupaj z Občino Litija in Društvom Geoss. Osrednja govornika sta bila prof. dr. Janez Bogataj in prof. dr. Stane Granda, ki sta, kot ostali govorci, poudarila velik pomen zastave in knežjega kamna. Oba simbola namreč sporočata vrednote, ki bi jih morali bolj spoštovati in ceniti. Pri slovesnem dvigu državne zastave je sodelovala gardna enota za protokol Slovenske vojske ob
sodelovanju orkestra Slovenske vojske in navzočnosti številnih zastavonoš in nosilcev praporov, konjenikov Konjeniškega društva Jesenje – Geoss in motoristov moto kluba Viking iz Hotiča. V kulturnem programu so sodelovali Mešani pevski zbor iz Jevnice in družinsko gledališče Kolenc iz Vač. Z recitacijami v interpretaciji Barbare Klanšek, Anžeta Slane in Lare Uršič, s spremljavo citer v izvedbi Tomaža Plahutnika ter z branjem poteka obreda ustoličevanja, za katerega je poskrbela Milena Erbežnik Klanšek, pa je sodelovalo tudi Društvo Tun’ški glas iz Tunjic pri Kamniku.

Barbara Klanšek

« ‹ 1 of 2 › »