Skozi proces ustvarjanja predstave so se mladi igralci srečevali z različnimi tehnikami igranja; predvsem z improvizacijskim gledališčem, ki so ga dodobra spoznai in ga uporabili tudi na sami predstavi. Obenem pa so se dodobra spoznali tudi z zgodbo mačka v škornjih, saj so jo na začetku velko obnavljali, da jim je prišla v kri, čemur je sledilo tudi oblikovanje dramskega besedila, katerega avtorji so bili prav najmlajši.

Obilo vaj, ponavljanj besedila in neskončnih pogovorov o sceni, kostumih, rekvizitih je pripeljalo do končnega rezultata, ki je bil staršem in ostali žlahti ter drugim obiskovalcem na ogled postavljen šestnajstega novembra. Preprosta scenografija, kostumi in enostavni rekviziti so namenoma prednost dajali mladim igralcem, ki so obremenjeni samo z nekaj treme navzočim pokazali svoje videnje Obutega mačka.

Čeprav je uprizoritev sledila prvotni vsem poznani zgodbi, so jo ustvarjalci nekoliko posodobili in prilagodili sebi. Maček je tako nosil superge in ne škornjev, čarovnika je muc zmotil med umivanjem in ta je nadvse dobro poznal sodobno življenje. Igralci so se z vsem zelo dobro spopadli, v predstavo pa so vložili veliko svoje energije in dobre volje, predvsem pa prostega časa. Na koncu so poželi gromek in zaslužen aplavz.

Foto: Zala Stele

Krajani so glasilo sprejemali z nasmehi, navdušenjem in radovednostjo, ki jih je gnala, da so hiteli drseti med vrsticami nove številke. Skupaj z njo pa so jim poštarji pustili lepe želje, ki naj se uresničijo v prihajajočem letu.

Iz srca se zahvaljujemo vsem sponzorjem, ki so omogočili ponovni izid, in raznašalcem, ki so izvode ponesli v tunjiške domove.

Pridne ustvarjalce pa je razveselil Justin Klanšek, ki jih je razveselil s čajem, tiste malo starejše pa s kavo, katere vonj je vse spodbudil, da so se po kratki pavzi s še večjo vnemo vrnili k izdelovanju.

Delavnica se je pričela ob 15. uri in trajala vse do teme, ko so udeleženci naredili dnevno bilanco in ocenili, da je nastalo približno 250 voščilnic. Vsaka bo skupaj z iskrenim voščilom svoje mesto našla v enem izmed izvodov glasila Tunški glas, ki bo kot vsako leto izšlo okoli božiča.

Raznašanje Tunškega glasu od vrat do vrat s košem na rami je postalo že tradicionalno in vsako leto predstavlja sklepno dejanje večmesečnega truda uredniškega odbora, ki upa, da bo bralcem postregel s čudovito novo številko.

Zahvaljujemo se vsem sponzorjem, ki so omogočili izid, raznašalcem, ki so izvode ponesli v tunjiške domove. Hvala pa tudi Nataši, ki je poskrbela, da so se poštarji na koncu pogreli in okrepčali.

Spretni prsti udeležencev so (podobno kot lani) brskali med veliko količino raznobarvnega papirja, bleščic, luknjačev, gumbov in na tak način materialu dali novo obliko. Ta bo med prazniki skupaj s prisrčnim voščilom razveseljevala Tunjičane. Pridnih prstov je bilo letos na žalost nekoliko manj kot lani, vendar to ni uklonilo prisotnih, ki so z veliko vnemo in veseljem izdelovali voščilnice vse do večernih ur. Zavedali so se, da bojo na tak način nekomu polepšali praznike in v domove vnesli še nekaj dodatne praznične topline.

Slednjo pa je med udeležence delavnice vnesel predsednik KS Matjaž Sedušak, ki jih je razveselil s sladkimi in sadnimi prigrizki. Okrepčani udeleženci so se zvečer zadovoljni s končnim rezultatom razšli.

Izdelane voščilnice bojo priložene slehernemu izvodu krajevnega glasila Tunški glas, ki se bo še pred božičem raznašal po Tunjicah.

Po uvodnem pozdravu voditeljev Anžeta Slane in Barbare Klanšek se je predstavilo vseh 8 sodelujočih ekip in njihovih članov z maskotami. Vsaka si je nadela svoje ime; sodelovali so Špricarji, Ognjene dame, ekipa Študentskega kluba Kamnik, Bučke, Smrkci, Zadn’ rob, Žabci in Žgankarji. Sledil je slovesen dvig zastave Tunjiških iger, ki so ga s pesmijo Prav lepa je ta tunška fara pospremili člani Ansambla Domačini.

V nadaljevanju je bila predstavljena tematika Tunjiških iger brez meja. Organizatorji so se odločili za v Tunjicah zelo razširjeno sadjarstvo, natančneje jabolko, ki je kot »fil rouge« povezoval 6 iger, v katerih so se pomerili tekmovalci. Predstavljeni so bili tudi sistem točkovanja in vseh 9 sodnikov, ki so budno spremljali posamezne ekipe med igrami in skrbeli, da je vse potekalo po pravilih.

Sledil je otvoritveni govor predsednice Društva Tun’ški glas Milene Erbežnik Klanšek. V njem je poudarila, da igre niso pripravljene prvič, ampak da so bile v Tunjicah organizirane že pred desetletji. »Gotovo se nekateri še dobro spominjate iger, ki so pred desetletji preplavile Evropo in so bile zelo gledane pred televizijskimi ekrani. Športne igre so v tistem obdobju pustile lep pečat v zabavnem programu, saj so družile, povezovale in nas nasmejale. Vse to pa se je z malih ekranov preneslo v lokalne kraje, kjer so začeli prirejati njim podobne športne igre. Tako so prišle tudi v našo vas, kjer so jih organizirali mladi pod vodstvom Drage Vrhovnik. Ker šport, glasba in raznovrstna umetnost družijo in povezujejo ljudi, smo se tudi v Društvu Tun’ški glas odločili, da po tridesetih letih obudimo, kar so naredili naši predhodniki, in priredimo športne igre, ki bodo na zabaven, svojstven, unikaten način dale obiskovalcem in tekmovalcem obilico smeha in dobre volje. Dotik nostalgije iger, ki so v preteklosti nudile sprostitev in prijetno druženje, naj bi se prenesel v sedanji čas na svojstven način. Srečati, igrati, tekmovati, zabavati, se poveseliti in povezovati. To je moto Društva Tun’ški glas. Na Tunjiških igrah brez meja sodelujejo poleg petih domačih ekip še tri, ki prihajajo iz različnih koncev Slovenije, tako smo se povezali še z drugimi izven naših krajevnih meja.«

Predstavila je logotip Tunjiških iger, ki ga je za to priložnost oblikovala Petra Hribar Škerjanec. Simbolizira v Krajevno skupnost Tunjice vključene kraje Tunjice, Tunjiška Mlaka, Laniše in del naselja Košiše. Poudarila pa je tudi prepoznavnost kraja po sadju. »Zaradi ugodne lege in zemlje je sadjarstvo ena redkih panog, ki v Tunjicah dobro uspeva. Pred mnogimi leti je nudila golo preživetje tukajšnjim prebivalcem, saj jih je suho sadje rešilo lakote v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko zaradi mokrega in hladnega poletja žita niso dozorela. Zato današnje igre kot rdeča nit povezuje sadjarstvo, natančneje jabolko, ki predstavlja domači kraj z dolgoletno sadjarsko tradicijo,« je dejala.

Z vzklikom »Naj se Tunjiške igre brez meja začnejo!« in pokom možnarja so na že pripravljeno igrišče prišle prve ekipe in pričele s tekmovanjem.

Gledalci so se zabavali in smejali ob gledanju tekmovalcev, ki so se borili za točke. Pomerili so se v teku z lestvijo med ovirami; sestavljali so sestavljanko in nato tekli so po poligonu ter ciljali senene žoge v gajbe; v igri podobni pikadu so ježem pomagali nabirati ozimnico. Prodajo jabolk na tržnici je predstavljala igra, kjer je en tekmovalec sotekmovalce, ki zaradi prevez na očeh niso ničesar videli, klical k sebi in jih usmerjal med ovirami. Napad škodljivcev na sadeže jabolk pa je ponazarjala igra, v kateri je imelo 5 članov ekipe zavezane noge in so z ekipnim delom morali premagati razdaljo. Za največ pocejenih slin pa je poskrbela zadnja igra, saj se je 8 ekip pomerilo v izdelavi jabolčnega zavitka, po domače »štrudla«.

Ekipe so bile zelo izenačene, iz igre v igro je prihajalo do sprememb na vrhu. Na koncu pa so slavili Smrkci, ki so za las ugnali Špricarje. Tretjeuvrščena je bila ekipa Žgankarjev. Vse ekipe so za sodelovanje prejele gajbo jabolk, prve tri pa tudi pokale.

Predsednica se je v zaključnem govoru zahvalila vsem, ki so kakorkoli pomagali pri pripravi Iger, predvsem pa Justinu in Roku Klanšku, Borisu Erbežniku, Petri Štefe, Ivanu Nograšku, KD Dr. Franceta Steleta, vodstvu POŠ Tunjice, Tonetu in Gorazdu Vrhovniku, redarjem pod vodstvom Uroša Steleta, Ansamblu Domačini ter Anžetu Slani in Barbari Klanšek.

Vse navzoče povabila na druženje na igrišče. Za glasbo je skrbel Ansambel Domačini, ki je z melodijami tudi spodbujal tekmovalce. Poskrbljeno je bilo, da obiskovalci in ekipe domov niso odšli lačni in žejni, vsi pa so se imeli priložnost pomeriti tudi v nekaterih igrah. Postregli pa so tudi z jabolčnim zavitkom, ki so ga v zadnji igri naredili tekmovalci.

Dan se je končal v razigranem vzdušju, takšnem kakršnega so si organizatorji tudi želeli. Vsi so upoštevali predsedničine besede, ko je v govoru dejala: »Uživajmo v dnevu, ki nam je dan; bodimo veseli in nasmejani. /…/ dajmo si trenutek sproščenosti in skupaj uživajmo v igrah.« In v duhu tega prijetnega, prijateljskega in sproščenega razpoloženja so se že kovale taktike za naslednje Tunjiške igre brez meja.

Foto: Jure Černevšek

« ‹ 1 of 6 › »

Da kreativnost ni skopnela, smo se prisotni okrepčali s čajem in kremšnitami, s katerimi nas je razveselil predsednik KS.

Voščilnico je dobila vsaka hiša v Tunjicah, saj so bile kasneje priložene vsakemu izvodu glasila Tunški glas.