Tunjice, hišna številka 6, stara številka 10
V preteklosti so bili dolžni plačevati davščino zapriški graščini.

Zanimivo je, da so do francoske zasedbe naših krajev leta 1809 Hrustovo domačijo vodili kot Vinski Vrh 10.

Posestvo spada med manjše kmetije v tunjiški fari. Zato so se že od nekdaj ukvarjali z dodatnimi obrtniškimi deli, kot sta zidarstvo in izdelovanje opeke. Prvi zapisan podatek najdem, da se pri Hrustu, Vinski Vrh 10, leta 1792 rodi Jur kot sin Jožefa in Lize Šlebir. Nato pa še Johan leta 1794, Margaret leta 1796 in Jakob leta 1798. V naslednjem rodu se kot starša pojavita Fortunat in Marija Šlebir. Otroci pa so Matevž (1803), Tomaž (1805), Jožef (1809) in Luka (1812). Lahko da je bilo otrok še več, toda Francozi so župnika iz Tunjic pregnali, tako da krstov v domači fari ni bilo, če pa tega ni bilo, tudi rojstva ni nihče zapisal.

Od te družine kasneje na domačiji najdemo le dva moža, Jožefa in Luka, ki pa nista imela potomcev. Zato sta bila na začetku 19. stoletja hiša in posestvo prodana Tomažu Kosirniku in njegovi ženi Jožefi z dekliškim priimkom Jažovic, rojeni v Vrhpolju v neveljski fari. Čigav je bil ta Tomaž, ne moremo ugotoviti zaradi zmešnjave v knjigah, ki so jo povzročili Francozi.

Tomaž in Jožefa sta imela 14 otrok. V času življenja te družine je bila to ena najimenitnejših in najnaprednejših hiš v fari. Začeli so izdelovati opeko – zidake in strešno kritino imenovano bobrovec. Menda je dobršen del kamniškega starega mestnega jedra pokrit z njo. Glino so kopali nedaleč od domače hiše. Opeko so žgali podobno kot apno. Posamezne kose so zložili v kup in ga obložili z ilovico. Naložili so drva in nekaj dni kurili, da je opeka postala dovolj trdna za uporabo. Med žganjem je bobrovec tudi malo skrivilo, toda po trdnosti je bil zelo kakovosten. Veljalo je pravilo, da je Hrustov bobrovec najboljši.

Štiri Tomaževe hčere so se neznano zakaj izselile na Koroško v Črneče. Vrnila se je le Antonija z nezakonskim sinom Rudolfom, rojenim na Koroškem leta 1887. Antonija, rekli so ji Tona, in Rudolf sta pred vrnitvijo v Tunjice živela pri sestri oziroma teti Katri v Trbonjah nedaleč od Dravograda. Od Hrustovih otrok je bil najstarejši Johan, rojen leta 1849. Sledili so mu Katra, Marija, Franca, Gašper, Alojzija, Antonija, Johana, Jožef, še en Jožef, Matevž, Helena, France in Marijana kot najmlajša leta 1873.

V kroniki najdemo Frančiško zapisano kot veliko grešnico, saj se je za pusta leta 1886 našemila v moško obleko in kot maškara hodila po vasi. To pa je bil za tiste čase zelo velik greh. Johana pa je leta 1905 v Komendi v Glavarjevi bolnici umrla stara 47 let.

Gospodar Tomaž je živel 1820–1911, umrl star 91 let;
mati Jožefa 1829–1912, umrla stara 83 let;
hči Antonija 1861–1955, umrla stara 94 let;
sin Matevž 1867–1961, umrl star 94 let.

Hrustova hiša je bila zgrajena zelo zanimivo. Edina hiša poleg župnišča je imela sanitarije znotraj hiše. V veži so stali kamniti stebri, ki naj bi izhajali iz prvotne gotske tunjiške cerkve. Isto velja za imenitni vhodni kamniti prag.

Rudolf Kosirnik, Antonijin sin, je bil zelo nadarjen fant. V Ljubljani se je izučil za trgovskega pomočnika. Še vedno obstaja poslovna knjiga trgovine, ki jo je pisal v slovenščini in nemščini z zelo lepo pisavo. Kot vojak avstroogrske vojske je v Celovcu leta 1910 dobil čin korporala. Med prvo svetovno vojno pa je neznano kje in kdaj izginil.

Po prvi svetovni vojni sta pri Hrustu ostala le Matevž in Antonija. Leta 1925 sta od Odama na kmetijo prišli Johana in njena nezakonska hči Micka. Johano je leta 1943 poročil Mohtov Maks, rojen 1905, in se priženil k Hrustu. S seboj je prinesel priimek Torkar. Johana in Maks nista imela otrok. Johana je umrla leta 1961 stara 60 let, istega leta kot Matevž. Maks Torkar je nato poročil Johanino hčer Micko, rojeno 1921. Tudi v tem zakonu ni bilo otrok. Zaradi potrebe je k hiši prišla sorodnica Odamova Mara, rojena leta 1936. Poročila se je s Francem Veršnikom, rojenim leta 1940 na Štajerskem. Tako se je priimek zopet spremenil. V zakonu so se rodile 3 hčere. Mara je umrla zelo mlada, leta 1977 stara 41 let. France je poleg stare hiše začel graditi novo. Toda bolezen in smrt sta mu preprečili, da bi jo dokončal. Umrl je leta 2005 star 65 let. Hčere so se odselile od doma in si drugod uredile življenja. Domačija je ostala prazna.

Letos, leta 2015, je Hrustovi hiši, staro in začeto novo, skupaj s pripadajočo zemljo kupil znani obrtnik krovec Uroš Bauman iz Podgorja. Napol zgrajeno hišo je že v tem letu spravil pod streho.

Še ena pripadajoča anekdota

Pri Odamu je v predprejšnjem stoletju živela Margareta Žurbi, doma je bila v Podgorju, rekli so ji Odamova mat’. bolj kot lastni otroci jo je zanimal šnops. Zato ji je vaška oblast postavila skrbnika – prokoratorja. Kot najbolj primeren se jim je zdel zgledni gospodar in sosed Hrustov Tomaž. Namesto nje je čuval tisto malo denarja, kot ga je bilo. Nekoč je Odamova mati poslala enega od otrok k Hrustu, da ji bi oče vendar dal nekaj denarja, da bodo imeli za kruh. Tomaž je otroku naštel nekaj kovancev in mu naročil: »Pa povej materi, naj merka na denar!« Seveda je otrok doma povedal, kaj so Hrustov oče naročili. Odamova mati pa je, prebrisana kot je bila, prvo nedeljo dopoldne pred prag pogrnila odejo, na njo pa položila denar. Sama je sedla na prag s šibo v roki in čakala, kdaj bo šel mimo k maši Hrustov oče. Ko je le prišel, je začudeno vprašal: »Ja Meta, kaj pa za božjo voljo delaš?« Meta pa mu je zajedljivo zabrusila: »Saj si vendar ti naročil, naj merkam d’nar!«

Ivan Nograšek