Dvanajst nasmejanih nosačev, razdeljenih v štiri skupine, se je s koši na ramah podalo na pot po štirih zaselkih: Tunjicah, Lanišah, Košišah in Tunjiški Mlaki. Koraki so bili lahki, saj je bilo vreme ravno pravšnje – zimsko, a prijazno, brez padavin in ostrega mraza. Zdelo se je, kot da je tudi narava vedela, da je to dan, namenjen srečevanju.

Pravi čas, pravo vreme in pravi ljudje so združili moči ter raznosili v jubilejnem letu, glasilo izhaja 30 let, najobsežnejšo številko Tunškega glasu doslej. Glasilo je zraslo v pravo brošuro, bogato po vsebini, polno domačnosti in topline. Njegove strani pričajo o tem, da znamo stopiti skupaj, ustvarjati, praznovati in ohranjati spomine na pomembne trenutke. To je dragocen zapis vaške kronike.

Ko naj bi koši postajali lažji, ker je bilo v njih vse manj časopisov, se to ni zgodilo, ker so bili vse bolj polni prejetih dobrot. Poti med hišami so se počasi iztekale, v vasi pa je ostalo nekaj dragocenega – občutek povezanosti. Ob odhodu raznašalca so domači veselo nasmejani zapirali vrata ter se s prazničnim darilom v roki vračali v svoj vsakdan. Prostovoljci smo se domov vrnili z občutkom dobro opravljenega dela. Tunški glas je našel pot do vsake hiše in znova potrdil pomen sodelovanja, povezanosti ter ohranjanja krajevne identitete v Tunjicah.

Tunški glas ni le natisnjena beseda, je nit, ki povezuje ljudi, spomine in trenutke. Je dokaz, da v Tunjicah znamo stopiti skupaj in ohranjati utrip skupnosti. Dokler bo tako, bo glas v vasi vedno našel pot do vsake hiše in vsakega srca.

Milena Erbežnik Klanšek

Pred odprtjem semnja je bil kratek kulturni program. Na harmoniko je dve pesmi zaigral mladi harmonikar Andraž Jeglič. Vaški kronist Ivan Nograšek je predstavil rokodelce nekoč in jih primerjal z današnjimi. Povedal je, da je največja razlika ta, da so včasih njihovi izdelki imeli uporabno vrednost, danes pa je bolj dekorativna. Kot predsednica društva sem spregovorila o ideji Tunjiškega semnja in o njegovi prihodnosti. Vsi rokodelci so predstavili svoje razstavljeno delo, na koncu pa so prejeli zahvalo za sodelovanje. V štirih urah, kot je trajal semenj, je prišlo kar nekaj obiskovalcev, ki so bili presenečeni nad tako številno udeležbo rokodelcev, med ogledom so lahko sodelovali tudi na različnih delavnicah, ki so jih pripravili rokodelci.

Tunjiški rokodelci so razstavljali različne izdelke iz različnih materialov. Sodelovali so: Ivan Butalič s pletarstvom – izdelovanjem košev in košar, Marjan Golob s pestro izbiro suhe robe, mlada družinica Sabina Vrhovec, Iza, Beti in Nace Klanšek s sladkimi dobrotami in Iza z risbicami, Barbara Klanšek z različnimi kvačkanimi izdelki, Fani Pavlin z gobelini in z izdelavo franž na rutah za narodne noše, Justin Klanšek s tesarskimi izdelki, Janez Klemenc z rezbarstvom, Tim in Nik Rajterič z laserskim graviranjem, Marija Šmidovnik s cvetjem iz krep papirja, pletarstvom, pletenimi izdelki, ogrlicami, verižicami in filcanjem, Tone Kočar z leseni izdelki, Slavka Kočar s pletenimi izdelki, Tatjana Uršič z ročnim graviranjem na les, Vida Zobavnik s pletenjem, Anže Zobavnik z leseni izdelki, Nevenka Železnikar z izdelavo narodne noše in zavijačk, Petra Vrhovnik z ročnim graviranjem na les, Franc Vinšek z izdelavo košar iz viter, Bernarda Vinšek z venčki iz svežega travniškega cvetja, Janez Vrhovnik z izdelkom iz vžigalic, Jelka Lukič z izdelki iz glinenih lončkov, Renata Vrhovnik s šivanjem iz blaga s tehniko patchwork, Špela Munda s tiskanjem z rastlinami, Ivan Nograšek s pletarstvom in jaz z narisanimi mandalami. Vsi izdelki so bili unikatni. Za ozvočenje in prijetno domačo glasbo je poskrbel tehnični vodja Denis Teršek, ki je dal dodatno noto sproščenemu sobotnemu dnevu.

Z velikim veseljem in navdušenjem se je zaključil prvi Tunjiški pomladni semenj. Vsi prisotni od obiskovalcev do razstavljavcev so začutili povezanost in sproščenost med prostorom in ljudmi. Navdihujoč trenutek za nove ideje, povezovanje in medsebojno pomoč v vaški skupnosti. Je morda to začetek za razmišljanje o samooskrbi? Kar naredimo sami, je močneje, kot pa da čakamo, da nam usodo krojijo drugi po svojih standardih.

Hvala vsem, ki ste bili del te zgodbe.

Milena Erbežnik Klanšek

Foto: Barbara Klanšek

« ‹ 1 of 4 › »

Z namenom počastiti delo vseh, ki so v preteklih letih sodelovali pri njegovem izhajanju, in spodbuditi krajane, da s pisano besedo še naprej soustvarjajo glasilo ter mu zagotovijo svetlo prihodnost, je bil v soboto, 7. decembra, organiziran kulturni večer, kjer so se zbrani spomnili njegovega začetka. Uvodoma jih je nagovorila odgovorna urednica Milena Erbežnik Klanšek in spomnila na začetek, ko je bila leta 1995 izdana knjiga Tunjice avtorja Toneta Palčiča, idejni pobudnik zanjo kot tudi za prvo številko glasila, izdano konec istega leta, pa je bil domačin, vaški kronist Ivan Nograšek. Poudarila je, kako pomembno je poznavanje zgodovine kraja in ohranjanje modrosti, védenja in znanja, ki bo zapisano ostalo večno, kot je v svojem govoru nato poudaril tudi kamniški župan Matej Slapar. Slednji je izpostavil, da je sodobna tehnologija res da del našega vsakdana, vendar se podatki in informacije na telefonih hitro izgubijo, natisnjena beseda pa bo ostala za vedno.

Kulturni večer, ki ga je s spretno besedo in razigranimi nasmehi skrbno povezovala Barbara Božič, so obogatili povabljeni gostje Ivan Nograšek, Jože Ramuta in Darinka Slanovec. Prav vsak od njih se je v svojih besedah dotaknil Tunjic, njihovih prebivalcev in ne nazadnje glasila, ki je že vrsto let del njihovega življenja. Ivan Nograšek, idejni tvorec glasila, je navzoče popeljal nazaj v začetek izhajanja glasila, ko sta s Tonetom Palčičem neutrudno raziskovala in zapisovala zgodovino Tunjic. Spomini pa niso segali le na njegovo tridesetletno aktivno sodelovanje, za kar je ob koncu večera iz rok odgovorne urednice Milene Erbežnik Klanšek prejel tudi posebno priznanje, temveč so spomini obudili tudi eno izmed mnogih zgodb, ki jih ve povedati o Tunjičanih in njihovih prednikih – o nastanku imena Kurja dolina. Verjetno ni domačina, ki ne bi vedel, kje je ta dolina, kljub temu pa marsikdo ne pozna zgodbe o nastanku njenega imena, nasmeji pa vsakogar, ki jo sliši. Izjema niso bili niti otroci šolskega pevskega zborčka Škrjančki, ki so na dogodku pod taktirko učiteljice Jane Trebušak sodelovali s pesmimi Otroci sveta, Rastemo in Za Slovenijo živim. Ne bi mogli izbrati boljših pesmi – prijateljstvo nas povezuje, z izkušnjami v življenju rastemo in kjerkoli smo, vemo, komu pripadamo. Družini. Skupnosti. Narodu. Vse to je del Tunjic – del našega glasila.

Jože Ramuta to potrjuje. Je Kamničan, ki je v Tunjicah vrsto let poučeval mlade nadobudneže in z njimi rastel kot učitelj in kot človek, ki bo s Tunjičani povezan za vedno – postal je naš. Tunjice so ga vzele za svojega. Prigode iz njegovega učiteljevanja so popestrile večer, marsikomu pa zagotovo ponudile v razmislek, kako pomembno je med mladimi ohraniti naš narečni govor in domača hišna imena.

Pesnica Darinka Slanovec ne živi v Tunjicah, je pa del Tunjic od samega začetka, saj njene družinske korenine segajo na Grlušekovo domačijo, kamor se je rada vračala kot otrok s svojimi starši in se vrača tudi danes. Obujala je prijetne spomine na domače in Tunjice, ki so vseskozi povezane z njo in se neprestano vračajo nazaj v njeno življenje. Prebrala je svojo prvo pesem, ki jo je napisala, Mojo pesem, in predstavila pomen haikujev, japonske pesniške oblike, ki obsega le sedemnajst zlogov.

Pesem se je nadaljevala tudi po pogovoru z gosti. Nastopili so namreč mladi tunjiški glasbeniki, ki so se na igrišču pod tunjiško šolo predstavili že poleti. Dvanajstletni Andraž Jeglič je na klavirsko harmoniko zaigral Avsenikovo skladbo Ostanimo prijatelji, štirinajstletna Ela Vrhovnik je ob igranju na kitaro zapela slovensko popevko Zlata ladjica, šestnajstletna Zala Bastič in sedemnajstletna Iza Podjed pa sta skupaj, ob Izini spremljavi s kitaro, zapeli pesem Za Božič kot otrok Eve Boto.

Dogodek se je zaključil z razstavo vseh devetindvajsetih že izdanih številk glasila Tunški glas, knjig Tunjice in Baročna lepotica na Bukovem griču ter manjšo pogostitvijo, ki so jo pripravile tunjiške gospodinje Ani Gerbec, Ančka Uršič, Marina Koželj, Petra in Ela Vrhovnik, Milena Erbežnik Klanšek, Sabina Vrhovec ter Iza in Beti Klanšek. Omeniti je treba še Marijo Šmidovnik, ki je s cvetjem iz krep papirja lično okrasila prireditveni prostor, ter Bernardo Vinšek, ki se je odgovorni urednici Mileni Erbežnik Klanšek za ves vložen čas in trud zahvalila s prekrasnim ročno izdelanim okrasnim venčkom.

Barbara Klanšek

Besedilo: Barbara Klanšek

Fotografije: Barbara Klanšek in Milena Erbežnik Klanšek

« ‹ 1 of 2 › »