Milena Erbežnik Klanšek

Ob podružnični šoli smo se zbrali ob 13. uri, ko nas je urednica Tunškega glasu razdelila v štiri skupine. Vsaka skupina je dobila koš, poln izvodov glasila, ter odšla po svojem koncu vasi. Dan je bil sončen in topel, nosači dobre volje. Popoldan je hitro minil, padel je mrak, koši so postajali čedalje lažji. Ob 18h smo prišli nazaj do šole, polni lepih vtisov in prigod, koši pa tudi niso bili prazni, saj smo marsikje v zameno za glasilo dobili kakšno dobroto.

Razdeljenih je bilo 347 izvodov 30. številke Tunškega glasu, nekaj tudi za sorodnike in prijatelje zunaj naše vasi. Z novim letom pa se že zbirajo članki za 31. številko časopisa, ki bo ravno tako pestra in zanimiva za branje kot 30.

Mojca Stele Jeglič

Foto: Mojca Stele Jeglič, Ajda in Tatjana Lipovšek, Maja Vrhovnik, Milena Erbežnik Klanšek

« ‹ 1 of 2 › »

Predavanje je potekalo v petek, 22. listopada (novembra), v Osnovni šoli Frana Albrehta, PŠ Tunjice. Jan Bernot, po izvoru Tunjičan, je pred kratkim končal doktorski študij zgodovine na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V predavanju se je posvetil procesu izginjanja oznake kranjski in uveljavljanja modernega poimenovanja slovenski za narodno pripadnost in jezik. Pojasnil je, kako so ljudje, ki so še sredi 19. stoletja sebe imenovali Kranjce in svoj jezik kranjski, v le nekaj desetletjih postali le še Slovenci.

Za osvetlitev razmer v takratnem času nam je Jan predstavil spomine na otroštvo Janeza Trdine. Ta v njih opisuje, da se je »kranjskega patriotizma /…/ nalezel že doma«. Pove, da so »o Kranjcih in kranjski zemlji /…/ govorili naši kmetje vselej z nekakim ponosom«. Tudi Jakob Alešovec je v spominih na svoje osnovno šolanje v Kamniku zapisal, da je pouk v nižjih razredih potekal »nekoliko po nemški, nekoliko kranjski«. Ker se dandanes na nekdanjem Kranjskem le malokdo še vedno ima za Kranjca, še manj pa je najbrž takšnih, ki bi svoj jezik namesto slovenski imenovali kranjski, se nam to najbrž zdi nenavadno. Vendar pa še pred dobrim stoletjem in pol ni bilo tako.

Slovenska nacionalna ideja se je na začetku 19. stoletja vedno bolj širila in vzporedno z njo oznaka slovenski v današnjem pomenu. Vendar so ljudje na kranjskem podeželju še dolgo po tem uporabljali poimenovanje kranjski tako za oznako svoje deželne pripadnosti kot tudi za oznako jezikovne in etnične skupnosti, ki so ji pripadali. Sčasoma pa se je oznaka kranjski pričela umikati iz uporabe in je v le nekaj desetletjih skoraj povsem izginila. Proces je bil postopen. Pomenski polji obeh pojmov sta se zlagoma začeli zbliževati. Oznaka slovenski je bila poprej v rabi tudi v širšem pomenu. Sčasoma pa je kranjskemu podeželanu, povprečnemu, preprostemu prebivalcu pomenila približno to, kar nam pomeni še danes.

Oznaka kranjski je bila v toku tega procesa mestoma razumljena tudi kot oznaka jezika preprostega prebivalstva: veljalo je, da kranjsko govorijo preprosti ljudje, duhovniki, gospoda in izobraženci pa slovensko. Sčasoma je oznaka kranjski kot oznaka etnične in jezikovne pripadnosti v primerjavi s slovenski vse bolj bledela. Oznaka kranjski iz javne rabe sicer ni izginila. Še vedno je namreč služila kot oznaka deželne pripadnosti. Tudi če ljudje svojega jezika niso več imenovali kranjski, je bil občutek deželne pripadnosti vseskozi močan.

Povedano je dr. Jan Bernot črpal predvsem iz zapisov nekdanjih pričevalcev in zapisovalcev, kot so Andrej Pajk, Janez Trdina, Janez Bleiweis in pater Stanislav Škrabec, ter drugih zapisanih virov.

Kristina Šegel je kot vmesni vložek med predavanjem in vprašanji obiskovalcev prikazala in z milim zvokom zaigrala na starodavno slovensko glasbilo kabrco. Glinena piščal je edinstvene trikotne oblike med okarinami. Nanjo so po zbranih podatkih igrali in jo uporabljali predvsem v obredne namene v soški dolini in njeni okolici vse do druge svetovne vojne. Žal pa o njej do sedaj Slovenci, živeči na drugih območjih Slovenije, nismo vedeli nič. Naši ob Soči živeči Slovenci so morali kabrco zelo skrivati. Bila je namreč glasbilo starovercev, ki so jih stoletja, če ne tisočletja preganjali in pobijali pripadniki drugih verstev, vedno bolj s silo in nasiljem vrivajočih se na naš prostor. Ob zvenečih strunah gosli in kitare smo zapeli tudi nekaj slovenskih pesmi. Obogateni z novim znanjem in vzradoščeni s slovensko pesmijo, smo zaključili prijeten večer.

Kristina Šegel

Foto: Barbara Klanšek

Na kresovanje, ki se ga je udeležilo veliko ljudi, smo povabili poznavalki slovenskega narodnega izročila Dušico Kunaver in Branko Urbanija. Dušica, zbirateljica ljudskega izročila, se dogodka zaradi težav z zdravjem ni mogla udeležiti, kljub temu pa nam je pisno predala svoje bogato vedenje o šegah in navadah ob času kresovanja in praznovanju Kresnika.

Sporočilo Dušice Kunaver Skrivnosti kresne noči v ljudski dediščini nam je prebrala predsednica društva Tun’ški glas Milena Erbežnik Klanšek: »Kresna noč je bila nekdaj eden najstarejših in največjih praznikov, ne le v naši deželi, ampak v vsej prastari Evropi.« Dušica nam je opisala belokranjsko šego, ki še danes živi. Ob tem smo zapeli starosvetni pesmi Sijaj, sijaj, sončece in zahvalno pesem naših prednikov Tri tičice, ki je priprošnja za dobro letino. Na gosli nas je spremljala učiteljica razrednega pouka na osnovni šoli in ljubiteljica ljudskega izročila Kristina Šegel. Dušica Kunaver pa je v dveh prebranih zgodbah pripovedovala o moči praprotnega semena na kresno noč.

Branka Urbanija, kulturna antropologinja in raziskovalka, prepleta starodavna izročila naših prednikov z novodobnimi tehnologijami, ki nam pomagajo ohranjati zdrav duh v zdravem telesu. Predstavila nam je pomen poletnega solsticija, cvetlic, rastlin ter njihove moči, pomembne v času Kresnika. Razložila nam je pomen hvaležnosti, osvobajanja od starih obremenjujočih navad in odnosov. Predstavila je, kako so nekoč predniki izražali želje za obilje, plodnost, zdravje, srečo in ljubezen, hkrati pa razložila način, kako to lahko počnemo dandanes. Ta obred smo tudi izvedli, moč kresne noči, kresnih rastlin in Kresnika pa so nam bili dodatna podpora za uresničitev želja.

Kresniki in kresnice so si s kresnimi rožami spletli venčke. Pri tem jih je usmerjala domačinka – mojstrica in priznana rokodelka Marija Šmidovnik. V venčkih so bile kresnice, ivanjščice, praprot, šentjanževe rože, pšenično klasje, borovničevje in druge travniške cvetlice.

Pesem Oj Ive, pridi k nam na kres je vabila vse kresnike, da smo se zbrali ob kresu. Ob prižigu kresa, ki ga je prižgal Justin Klanšek, smo poslušali nežne zvoke kabrce, starosvetnega slovenskega glasbila. Na njo je zaigrala Kristina Šegel. Zvok kabrce nas je očaral, zraven smo zapeli pesem Gori, gori svetli kres. Zahvalili in nazdravili smo Kresniku ob pogači, ki jo je spekla domačinka Ani Gerbec, in vinu ter soku. Ob daritvi kresu treh pšeničnih klasij smo zapeli priprošnjo za dobro letino O daj Bogec, staro pesem, ki je našim prednikom pomenila boga Sonca, ki daje bogastvo in življenje. Kresovanje se je nadaljevalo s petjem in plesom ob prešerni in bogati ljudski pesmi. S kitaro nas je spremljala Kristina Šegel.

Doživeli smo prelep pristen večer na podeželju ob toplem ognju, dobri domači pogostitvi, petju, plesu in s prijaznimi ljudmi dobre volje, kot so ga preživljali naši predniki ob podobnih dogodkih.

Besedilo: Milena Erbežnik Klanšek, Kristina Šegel

Fotografije: Barbara in Matjaž Klanšek