Dvanajst nasmejanih nosačev, razdeljenih v štiri skupine, se je s koši na ramah podalo na pot po štirih zaselkih: Tunjicah, Lanišah, Košišah in Tunjiški Mlaki. Koraki so bili lahki, saj je bilo vreme ravno pravšnje – zimsko, a prijazno, brez padavin in ostrega mraza. Zdelo se je, kot da je tudi narava vedela, da je to dan, namenjen srečevanju.

Pravi čas, pravo vreme in pravi ljudje so združili moči ter raznosili v jubilejnem letu, glasilo izhaja 30 let, najobsežnejšo številko Tunškega glasu doslej. Glasilo je zraslo v pravo brošuro, bogato po vsebini, polno domačnosti in topline. Njegove strani pričajo o tem, da znamo stopiti skupaj, ustvarjati, praznovati in ohranjati spomine na pomembne trenutke. To je dragocen zapis vaške kronike.

Ko naj bi koši postajali lažji, ker je bilo v njih vse manj časopisov, se to ni zgodilo, ker so bili vse bolj polni prejetih dobrot. Poti med hišami so se počasi iztekale, v vasi pa je ostalo nekaj dragocenega – občutek povezanosti. Ob odhodu raznašalca so domači veselo nasmejani zapirali vrata ter se s prazničnim darilom v roki vračali v svoj vsakdan. Prostovoljci smo se domov vrnili z občutkom dobro opravljenega dela. Tunški glas je našel pot do vsake hiše in znova potrdil pomen sodelovanja, povezanosti ter ohranjanja krajevne identitete v Tunjicah.

Tunški glas ni le natisnjena beseda, je nit, ki povezuje ljudi, spomine in trenutke. Je dokaz, da v Tunjicah znamo stopiti skupaj in ohranjati utrip skupnosti. Dokler bo tako, bo glas v vasi vedno našel pot do vsake hiše in vsakega srca.

Milena Erbežnik Klanšek

Milena Erbežnik Klanšek

Pred odprtjem semnja je bil kratek kulturni program. Na harmoniko je dve pesmi zaigral mladi harmonikar Andraž Jeglič. Vaški kronist Ivan Nograšek je predstavil rokodelce nekoč in jih primerjal z današnjimi. Povedal je, da je največja razlika ta, da so včasih njihovi izdelki imeli uporabno vrednost, danes pa je bolj dekorativna. Kot predsednica društva sem spregovorila o ideji Tunjiškega semnja in o njegovi prihodnosti. Vsi rokodelci so predstavili svoje razstavljeno delo, na koncu pa so prejeli zahvalo za sodelovanje. V štirih urah, kot je trajal semenj, je prišlo kar nekaj obiskovalcev, ki so bili presenečeni nad tako številno udeležbo rokodelcev, med ogledom so lahko sodelovali tudi na različnih delavnicah, ki so jih pripravili rokodelci.

Tunjiški rokodelci so razstavljali različne izdelke iz različnih materialov. Sodelovali so: Ivan Butalič s pletarstvom – izdelovanjem košev in košar, Marjan Golob s pestro izbiro suhe robe, mlada družinica Sabina Vrhovec, Iza, Beti in Nace Klanšek s sladkimi dobrotami in Iza z risbicami, Barbara Klanšek z različnimi kvačkanimi izdelki, Fani Pavlin z gobelini in z izdelavo franž na rutah za narodne noše, Justin Klanšek s tesarskimi izdelki, Janez Klemenc z rezbarstvom, Tim in Nik Rajterič z laserskim graviranjem, Marija Šmidovnik s cvetjem iz krep papirja, pletarstvom, pletenimi izdelki, ogrlicami, verižicami in filcanjem, Tone Kočar z leseni izdelki, Slavka Kočar s pletenimi izdelki, Tatjana Uršič z ročnim graviranjem na les, Vida Zobavnik s pletenjem, Anže Zobavnik z leseni izdelki, Nevenka Železnikar z izdelavo narodne noše in zavijačk, Petra Vrhovnik z ročnim graviranjem na les, Franc Vinšek z izdelavo košar iz viter, Bernarda Vinšek z venčki iz svežega travniškega cvetja, Janez Vrhovnik z izdelkom iz vžigalic, Jelka Lukič z izdelki iz glinenih lončkov, Renata Vrhovnik s šivanjem iz blaga s tehniko patchwork, Špela Munda s tiskanjem z rastlinami, Ivan Nograšek s pletarstvom in jaz z narisanimi mandalami. Vsi izdelki so bili unikatni. Za ozvočenje in prijetno domačo glasbo je poskrbel tehnični vodja Denis Teršek, ki je dal dodatno noto sproščenemu sobotnemu dnevu.

Z velikim veseljem in navdušenjem se je zaključil prvi Tunjiški pomladni semenj. Vsi prisotni od obiskovalcev do razstavljavcev so začutili povezanost in sproščenost med prostorom in ljudmi. Navdihujoč trenutek za nove ideje, povezovanje in medsebojno pomoč v vaški skupnosti. Je morda to začetek za razmišljanje o samooskrbi? Kar naredimo sami, je močneje, kot pa da čakamo, da nam usodo krojijo drugi po svojih standardih.

Hvala vsem, ki ste bili del te zgodbe.

Milena Erbežnik Klanšek

Foto: Barbara Klanšek

« ‹ 1 of 4 › »

Ob podružnični šoli smo se zbrali ob 13. uri, ko nas je urednica Tunškega glasu razdelila v štiri skupine. Vsaka skupina je dobila koš, poln izvodov glasila, ter odšla po svojem koncu vasi. Dan je bil sončen in topel, nosači dobre volje. Popoldan je hitro minil, padel je mrak, koši so postajali čedalje lažji. Ob 18h smo prišli nazaj do šole, polni lepih vtisov in prigod, koši pa tudi niso bili prazni, saj smo marsikje v zameno za glasilo dobili kakšno dobroto.

Razdeljenih je bilo 347 izvodov 30. številke Tunškega glasu, nekaj tudi za sorodnike in prijatelje zunaj naše vasi. Z novim letom pa se že zbirajo članki za 31. številko časopisa, ki bo ravno tako pestra in zanimiva za branje kot 30.

Mojca Stele Jeglič

Foto: Mojca Stele Jeglič, Ajda in Tatjana Lipovšek, Maja Vrhovnik, Milena Erbežnik Klanšek

« ‹ 1 of 2 › »

Predavanje je potekalo v petek, 22. listopada (novembra), v Osnovni šoli Frana Albrehta, PŠ Tunjice. Jan Bernot, po izvoru Tunjičan, je pred kratkim končal doktorski študij zgodovine na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V predavanju se je posvetil procesu izginjanja oznake kranjski in uveljavljanja modernega poimenovanja slovenski za narodno pripadnost in jezik. Pojasnil je, kako so ljudje, ki so še sredi 19. stoletja sebe imenovali Kranjce in svoj jezik kranjski, v le nekaj desetletjih postali le še Slovenci.

Za osvetlitev razmer v takratnem času nam je Jan predstavil spomine na otroštvo Janeza Trdine. Ta v njih opisuje, da se je »kranjskega patriotizma /…/ nalezel že doma«. Pove, da so »o Kranjcih in kranjski zemlji /…/ govorili naši kmetje vselej z nekakim ponosom«. Tudi Jakob Alešovec je v spominih na svoje osnovno šolanje v Kamniku zapisal, da je pouk v nižjih razredih potekal »nekoliko po nemški, nekoliko kranjski«. Ker se dandanes na nekdanjem Kranjskem le malokdo še vedno ima za Kranjca, še manj pa je najbrž takšnih, ki bi svoj jezik namesto slovenski imenovali kranjski, se nam to najbrž zdi nenavadno. Vendar pa še pred dobrim stoletjem in pol ni bilo tako.

Slovenska nacionalna ideja se je na začetku 19. stoletja vedno bolj širila in vzporedno z njo oznaka slovenski v današnjem pomenu. Vendar so ljudje na kranjskem podeželju še dolgo po tem uporabljali poimenovanje kranjski tako za oznako svoje deželne pripadnosti kot tudi za oznako jezikovne in etnične skupnosti, ki so ji pripadali. Sčasoma pa se je oznaka kranjski pričela umikati iz uporabe in je v le nekaj desetletjih skoraj povsem izginila. Proces je bil postopen. Pomenski polji obeh pojmov sta se zlagoma začeli zbliževati. Oznaka slovenski je bila poprej v rabi tudi v širšem pomenu. Sčasoma pa je kranjskemu podeželanu, povprečnemu, preprostemu prebivalcu pomenila približno to, kar nam pomeni še danes.

Oznaka kranjski je bila v toku tega procesa mestoma razumljena tudi kot oznaka jezika preprostega prebivalstva: veljalo je, da kranjsko govorijo preprosti ljudje, duhovniki, gospoda in izobraženci pa slovensko. Sčasoma je oznaka kranjski kot oznaka etnične in jezikovne pripadnosti v primerjavi s slovenski vse bolj bledela. Oznaka kranjski iz javne rabe sicer ni izginila. Še vedno je namreč služila kot oznaka deželne pripadnosti. Tudi če ljudje svojega jezika niso več imenovali kranjski, je bil občutek deželne pripadnosti vseskozi močan.

Povedano je dr. Jan Bernot črpal predvsem iz zapisov nekdanjih pričevalcev in zapisovalcev, kot so Andrej Pajk, Janez Trdina, Janez Bleiweis in pater Stanislav Škrabec, ter drugih zapisanih virov.

Kristina Šegel je kot vmesni vložek med predavanjem in vprašanji obiskovalcev prikazala in z milim zvokom zaigrala na starodavno slovensko glasbilo kabrco. Glinena piščal je edinstvene trikotne oblike med okarinami. Nanjo so po zbranih podatkih igrali in jo uporabljali predvsem v obredne namene v soški dolini in njeni okolici vse do druge svetovne vojne. Žal pa o njej do sedaj Slovenci, živeči na drugih območjih Slovenije, nismo vedeli nič. Naši ob Soči živeči Slovenci so morali kabrco zelo skrivati. Bila je namreč glasbilo starovercev, ki so jih stoletja, če ne tisočletja preganjali in pobijali pripadniki drugih verstev, vedno bolj s silo in nasiljem vrivajočih se na naš prostor. Ob zvenečih strunah gosli in kitare smo zapeli tudi nekaj slovenskih pesmi. Obogateni z novim znanjem in vzradoščeni s slovensko pesmijo, smo zaključili prijeten večer.

Kristina Šegel

Foto: Barbara Klanšek